Pojdi na glavno vsebino
Moj izbor

Tematska pot Konšca
Kako so včasih živeli na planini?

Ne berite o tem. Na Tržiškem lahko to izkusite v živo. Tematska pot Konšca je edinstvena pot, ki predstavlja življenje na samotnih planinah. Tu obiščemo hribovske kmetije, prečkamo visoke pašnike in se potapljamo v samotne gozdove pod Storžičem. Tukajšnji kultura in narava sta kot odprti knjigi.

»Konšca« oz. Konjščica je z gozdom porasla planota, ki se strmo dviga nad prepadna ostenja Dovžanove soteske in se zložno kakor konjski hrbet s planino na sedlu vleče do vznožja Javornika. Na vrhu, tik pod gozdno mejo, na sedlu med dolinama Tržiške Bistrice in Lomščice, popotnik za hip obstane nad razvodjem in se ob odsevu voda prepozna sredi venca gora. Visoka piramida Storžiča na jugu, greben Košute na severu, vmes pa ... »Konšca«.

Skozi Tržič se zapeljemo do Loma pod Storžičem in naprej proti Potarjam. Parkiramo na parkirišču pri odcepu za turistično kmetijo Pr'Tič. V nekaj minutah smo pri njej.

S čim so včasih delali?

Na tej visokogorski kmetiji Pr´Tič družina Perne nadaljuje tradicijo obdelovanja zemlje in rejo živali na naraven način, v bližini imajo celo svojo planino, kjer pasejo avtohtono slovensko pasmo goveda – cike.

Nad kmetijo sledimo gozdni cesti skozi macesnov gozdiček do prej omenjene Tičove planine. Vidimo smerokaz, ki nas po bližnjici pripelje do Doma pod Storžičem, a na »Konšci« je toliko zanimivih kotičkov, da bomo bližnjico raje uporabili za povratek. Zato izberemo markirano pot proti planini Spodnja Konjščica. Ko se pot približa planini, je na levi strani izjemno razgledišče Na Borštu, od koder se odpre pogled na greben Košute in zgornjo dolino Tržiške Bistrice. Ob lepem vremenu vidimo tudi zahodne Karavanke in Julijske Alpe.

Z razgledišča nadaljujemo skozi leso na začetku planine in po nekaj minutah smo pri pastirski koči na Spodnji Konjščici. Na tej poti lahko v bližnjih skalah najdemo sledove okamnelega življenja.

Tu so nekdaj pasli tudi konje, danes pa se poleg pohodnikov po bližnjih pašnikih sprehaja govedo. Obisk priporočamo predvsem v pašni sezoni (od 15. junija do 15. septembra), ko bomo lahko poskusili planšarske jedi, predvsem kislo mleko, skuto in masovnik. V koči nam majer pokaže staro posodje, ki je še danes nepogrešljivo pri predelavi mleka na planini. Veste kaj je latvica? Ne? Vprašajte majerja!

V bližini je mlaka, kjer se napaja živina, na južnem obronku planine cvetijo celo murke. Posebnost te planine je še z gozdom poraščen skalni osamelec z manjšo luknjo v skali, ki so jo včasih uporabljali kot naravno hladilnico.

Od Spodnje Konjščice pelje pot preko pašnika in po približno sto metrih zavijemo strmo v gozd. Čez pol ure smo na gozdni jasi in ponovno zagledamo Storžič. Medtem ko je planina Spodnja Konjščica kotanjasta in obdana z gozdnim robom, je planina Zgornja Konjščica drugačna. Na temenu planote med osamelimi drevesi se razgled široko odpre. Poleg piramide Storžiča na sedlu opazujemo tudi dolgi greben Košute. Številne plitve mlake so nastale zaradi neprepustne podlage iz kremenovega konglomerata in se lahko zadržijo celo leto. Če pridemo bližje, bomo otrokom lahko pokazali planinske pupke. Previdno stopajmo, da jih ne pohodimo.

Vsaka tabla ob poti govori svojo zgodbo.

Ko zapustimo pupke, se napotimo naprej do Bele peči, ki nam spet odpira veličastne razglede. Pot gre zložno skozi gozd. Po desetih minutah hoje je razgledna točka na naši desni. Ker razgledišče ni zavarovano, previdnost ni odveč. Na kamnitem pomolu nad Lomsko dolino se sneg ne obdrži dolgo, saj se apnenec hitro segreje. Z Bele peči, kjer je tudi nekaj plezalnih smeri, je izreden pogled na ledeniško preoblikovano dolino Lomščice, Storžič in Julijske Alpe s Triglavom.

Z Bele peči se skozi gozd spustimo do gozdne ceste in koče Pr'Zdravc, pod katero je strmo pobočje, ki ga je močno razjedla hudourniška voda. Od koče vodi pot tudi na planino Javornik, mi pa se po strmi in kamniti poti spustimo v »Gabrčov rot«, ki ga že stoletja kosijo ročno, saj so pobočja tako strma, da strojna košnja ni mogoča. Običajno sečejo konec julija, seno pa shranijo kar v svislih na rovtu. Če so lastniki v koči, si lahko ogledamo predmete, ki jih uporabljajo kosci.

Do Kotla sprva hodimo po makadamski cesti do usmerjevalne table za »Kotu«. Krenemo navzdol po gozdni poti do levega brega potoka, ki nas pripelje do Kotla. V zaledju Tržiča je bilo nekdaj oglarjenje ena najbolj donosnih dejavnosti, saj je bil razvoj fužinarstva in kovaštva precej odvisen od pridobivanja oglja. Oglje so kuhali v kopah v gozdu. Še danes na manjših uravnavah, kjer so stale oglarske kope, naletimo na izrazito črno prst. Tudi v Koltu je bila oglarska kopa ali »kopiše«. Ostanki oglarjevega zasilnega bivališča so vidni še danes, ob njem pa tudi prerez kopišne prsti s koščki oglja.

Iz Kotla sledimo markirani planinski poti do strmih senožeti oz. »Srpičov«. V Srpičih je več košenic, vsaka se imenuje po lastniku (»Hvačmanova«, »Anžičova«, »Žitnkova«) in tudi tu je možna le ročna košnja. Kljub zahtevnemu delu nekateri lastniki še ohranjajo tradicijo in v začetku avgusta, ko je dlje časa lepo vreme, se zberejo vaški fantje in dekleta in pomagajo lastniku v zameno za malico. Seno se pred spravilom suši nekaj dni. Ko je delo opravljeno, sledi »likof« in seveda pravi kmečki praznik. Žal pa nekatere zapuščene košenice že prerašča gozd.

Preko senožeti se spustimo v gozd in po približno dvajsetih minutah pridemo do Doma pod Storžičem, kjer se je vredno ustaviti in poskusiti dobrote domače kuhinje. Dom je lahko začetna ali končna točka naše poti, je tudi izhodišče za vzpon na Storžič. Če se nam nikamor ne mudi lahko tudi prenočimo.

Vračamo se polni - slik in spoznanj.

Če nimamo organiziranega prevoza do izhodišča, se po isti poti vrnemo do Kotla, kjer nas od usmerjevalne table vodi pot po pobočju »Konšce« do kmetije Pr'Rekar, kjer so ohranili staro karavanško hišo s črno kuhinjo, hišo in kamro. Na kmetiji, ki ima certifikat za ekološko pridelavo, vzrejajo jelene damjake. Gospodinja nas bo očarala z golažem iz divjačine, polnjenim zajcem, pečeno teletino, zajčjo pašteto, pa tudi z odlično gobovo juho, žganci, štruklji, masovnikom in z izvirno pripravljenimi zelenjavnimi jedmi. Pot nas vodi še mimo kmetij Pr'Pavšl in Gabrc proti Tičovi planini in naši začetni točki. Hoje je za 7 ur, zgodb pa za veliko, veliko več.

Na pot se lahko odpravimo v vseh letnih časih, peš ali z gorskim kolesom, pozimi pa tudi s turnimi smučmi ali krpljami.


Zemljevidi:

  • Karavanke-osrednji del 1:50 000, PZS
  • Storžič - Košuta 1:25 000, PZS
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...