Pojdi na glavno vsebino
Moj izbor

Šentanski rudnik
Srečanje s pravo temo

Šentanski rudnik živega srebra se nahaja 9 kilometrov severno od Tržiča, pri zaselku Lajb, ob cesti, ki ob potoku Mošenik vodi proti Ljubelju. V celoti ohranjen jamski sistem, dolg 5 kilometrov, je skrit pod površjem jugovzhodnega pobočja Begunjščice. Obiskovalci se z vodnikom lahko sprehodijo po Antonovem rovu na petem obzorju.

Zaselek iz rimskih časov

Arheološke najdbe dokazujejo, da so ljudje na tem mestu živeli že v rimski dobi, saj je bilo tu svetišče rimskega boga Merkurja, zavetnika popotnikov. Po dolini Drage in čez Preval je namreč potekala pomembna tovorna pot prek Ljubelja na severno stran Karavank. V srednjem veku je svetišče zamenjala cerkev sv. Ane, po kateri sta celotna dolina in rudnik dobila ime.

Pričetki rudarjenja v Šentanski dolini

Rudo cinabarit so v bližini Podljubelja odkrili že sredi 16. stoletja. Leta 1670 so na Lajbu naleteli na nahajališče, ki je bilo dovolj bogato, da so pričeli z izkoriščanjem. Iz cinabarita so pridobivali živo srebro, edino kovino, ki je pri običajni temperaturi in tlaku v tekočem stanju. Uporabljali so ga zlasti pri pridobivanju/čiščenju zlata in srebra, v zdravilstvu in fototehniki, predvsem pa v vojni industriji (vžigalne naprave za eksplozivna telesa).

Obratovanje s prekinitvami

V Podljubelj so prišli izkušeni rudarji iz Idrije in nahajališče označili z idrijskim rudarskim znakom, kasneje pa je postalo državna last. Prav zanesljivih podatkov o prvih stoletjih njegovega delovanja ni. Do zadnje četrtine 19. stoletja je rudnik zamenjal več lastnikov oz. zakupnikov in obratoval s prekinitvami. Leta 1875, leto po ustanovitvi Ilirske živosrebrove združbe, je začel z redno, četrt stoletja trajajočo proizvodnjo. Tedaj je na Lajbu zraslo rudarsko naselje, ustanovili pa so tudi t.i. bratovsko skladnico, bolniško in pokojninsko zavarovanje za zaposlene.

Leta 1891 je rudnik skupaj z okoliškimi zemljišči kupil nemški bančnik, baron Julij Born, po njegovi smrti leta 1897 je prešel v last njegovega sina Friderika. Za tisti čas je bil rudnik moderno opremljen; leta 1893 je bil skupaj z idrijskim rudnikom eden od dveh elektrificiranih rudnikov na Slovenskem. Zaposloval je okrog 40 rudarjev, 25 prebiralcev, med katerimi je bila večina žensk,ter štiri delavce v talilnici. Imel je tudi svoj laboratorij.

Konec rudniške dejavnosti

Kopanje je bilo leta 1902 zaradi nizke vsebnosti živega srebra v rudi zaustavljeno. Velike potrebe vojske po živem srebru v času prve svetovne vojne so vojaško upravo Avstro-Ogrske napeljale na odločitev, da rudnik prične ponovno obratovati. Vendar je te potrebe zmanjšalo odkritje novih materialov, zato rudniška dejavnost na Lajbu ni bila oživljena. Opravljene raziskave po drugi svetovni vojni pa so pokazale, da bi bilo njegovo delovanje ekonomsko neupravičeno.

Vsega skupaj je bilo iz podljubeljskega rudnika pridobljeno približno 110.000 ton rude in največ 360 ton živega srebra.

Kako spoznamo cinabarit v Šentanskem rudniku?

Rudišče v Podljubelju je nastalo skoraj sočasno z idrijskim rudiščem, pred okoli 240 milijoni let. Rudišče je hidrotermalnega žilnega tipa kar pomeni, da je po tektonskih razpokah iz globin na površje prodirala z rudami nasičena topla voda.

Orudeni sta dve vzporedni coni, severna in južna, med njima pa leži 20 metrov široka jalova cona. Rudonosni apnenec se razprostira v 400 metrov dolgem in do 100 metrov širokem pasu v smeri vzhod-zahod na južnem pobočju Begunjščice. Drugih rudnih mineralov ne najdemo.

Cinabarit se večinoma pojavlja v obliki drobnih žilic. V temnejšem, drobnozrnatem apnencu najdemo cinabaritna zrna v belih kalcitnih žilah, v svetlejšem, deloma dolomitiziranem apnencu pa cinabarit zapolnjuje mrežo tankih razpok. Na tektonskih drsah se rudnina pojavlja v obliki lusk in prevlek. Ob ogledu se obiskovalci velikokrat vprašajo, ali gre res za pravo rudo ali smo po skali potegnili z rdečo kredo. Brez dvoma gre za pravi cinabarit.

Sedem obzorij - 5 kilometrov rovov

Rudarji so kopali v strmih odprtih odkopih na sedmih obzorjih, pet jih je bilo med seboj povezanih s 150 metrov dolgim slepim jaškom. Celoten jamski sistem je dolg 5 kilometrov in je povsem ohranjen, ob Potočnikovem grabnu pa so vidni tudi ostanki jaškastih žgalnih peči. Najnižji rov Julij, ki je služil za odvodnjavanje, leži na nadmorski višini 700 m n.v., dolg pa je več kot 2000 m. Servisna proga je bila speljana skozi rov Avgust, rov Friderik je bil glavi izvozni rov za jalovino, skozi višje ležeči rov Jakob pa se je v glavnem izvažala ruda. Antonov rov je bil pomemben kot zračni rov. Višje ležeča rova Jurij (837 m n.v.) in Alojz (864 m n.v.) nista bila povezana z ostalim jamskim sistemom.

Antonov rov je odprt za obiskovalce

Antonov rov na petem obzorju z vhodom na 819 metrih nad morjem je odprt za obiskovalce. V rovu se v navpičnih pasovih po stenah pojavlja jamsko mleko, predvsem na vidnih pretrtih conah. Jamsko mleko tvori prevleke cvetačaste oblike umazano bele barve. Temno siv do črn apnenec je prepreden z belimi kalcitnimi žilicami s pojavi cinabarita – tanke drobne žilice. V rovu sta dve izraziti skoraj navpični prelomni ploskvi. Največja meri 12 m v višino, v dolžino pa 8 m.

V rudniku danes živijo jamski hrošči in netopirji, sem pa se zatekajo tudi druge žuželke, ki ljubijo mirne in vlažne temačne jamske prostore. Ob ogledu, za katerega se je potrebno predhodno najaviti v TPIC Tržič, potrebujemo turističnega vodnika, čelado, svetilko ter primerno pohodno obutev.

Ob ogledu se zavedajmo, da vstopamo v ranljiv ekosistem. Ohranimo svojevrstne, z jamskim mlekom prekrite stene in orudene kamnine, predvsem pa ne motimo v rovu živečih živali.

Šentanček čaka vašo družbo

V rudniku živi tudi škrat Šentanček. Odkar so od tu odšli rudarji, mu je kar malo dolgčas. Veste, prej je rudarjem pomagal. Pokazal jim je nahajališča živega srebra, vendar je v zameno pričakoval malico. Če pa malice ni bilo, je rudarjem ponagajal tako, da je skril njihovo malico. Sedaj pa rudarjev že dolga leta ni več v tem rudniku in včasih lahko ponagaja le kakšnemu netopirju ali pa jamski kobilici. Vendar ne razumite narobe, jamski škratje so prijazni. Ljudje jim s skupnim imenom rečemo kar bergmandelci. Škratje dobro vedo, da bi jih vsi radi videli, vendar se ne pokaže kar vsakomur. Če ga želimo videti, moramo biti zelo iznajdljivi… Pa veliko sreče!


Kontakt in več informacij

TPIC Tržič, Trg svobode 18
T: 04 59 71 536 / 051 627 057
E: informacije@trzic.si

Delovni čas

Ogled možen le po predhodni najavi.

Vstopnina

  • skupine nad 10 oseb: otroci, dijaki, študenti, upokojenci: 2 EUR
  • skupine nad 10 oseb: odrasli : 2,75 EUR

Brošura Šentanski rudnik

V bližini poteka:

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...