Skip to content
Můj výběr

Tržiška planinska pot
Krožna pot po vrhovih nad Tržičem

Tržiška planinska pot je bila zasnovana spomladi leta 1991. 60 kilometrov krožne poti pelje mimo 10 kontrolnih točk, pohodnik s primerno telesno kondicijo pa pot obhodi v 5 do 6 dneh. Za uspešno opravljeno pot štejejo žigi v vašem dnevniku, za osebno zadovoljstvo pa predvsem prelepa gorska narava in čudoviti razgledi.

Ustanovitelj Tržiške planinske poti je sindikat tovarne Peko, kjer so se v preteklosti družili ljubitelji pohodništva in gorništva. Idejni oče Tržiške planinske poti je bil Jože Rožič, za pravilno evidenco registriranih pohodnikov pa še danes skrbi Alojz Hostnik. Od leta 1991 do danes je izpolnjen dnevnik oddalo 558 pohodnikov.

Pred leti je Planinsko društvo Tržič poskrbelo za ponatis dnevnika, ki je na voljo v nekaterih planinskih postojankah ob poti in v Turistično promocijskem in informacijskem centru Tržič.

Za pet do šest dni hoda.

Če želimo Tržiško planinsko pot prehoditi v enem kosu, bomo potrebovali pet do šest dni. Pot, imenovana tudi T24, velja za najtežji gorski ultramaraton v Sloveniji. V 24 urah naj bi pretekli celotno traso. Pred leti je bilo organizirano tekmovanje, danes pa se s skoraj 7000 metri višinske razlike spopadejo le najbolj pripravljeni posamezniki. Kljub dejstvu, da gorski tekači uberejo kakšno bližnjico ali kozjo stezo, je rezultat pod 15 urami svojevrsten dosežek.

Nam pa se vsekakor ne bo mudilo in bomo uživali v tihih gozdovih, na cvetočih planinskih tratah in razglednih skalnih vrhovih.

Začnemo v centru Tržiča.

Izhodišče Tržiške planinske poti je v Tržiču. Parkiramo lahko na občinskem parkirišču ali pri Dvorani tržiških olimpijcev, nato se v smeri urinega kazalca lotimo vzponov na: Dobrčo (1634 m), Begunjščico (2060 m), Vrtačo (2181 m), Košutico (1968 m), Veliki vrh Košute (2088 m), Kladivo (2094 m), Košutnikov turn (2133 m), Stegovnik (1692 m), Storžič (2132 m) in Tolsti vrh (1715 m).

Najprej na Dobrčo.

Iz Tržiča krenemo po najbližji markirani planinski poti prek Raven in Cenove gube do Bistriške planine. Tu se priključimo na pot, ki pripelje iz Bistrice pri Tržiču. Kratek odsek hodimo po gozdni cesti, ki pelje proti vzletišču za jadralne padalce. Mi sledimo markacijam in zavijemo ostro desno v strm in dolg klanec, ki ga kar noče biti konec. Končno se pred nami pokaže planinski pašnik Lešanske planine. Obrnemo se proti zahodu in kmalu pridemo do odcepa, kjer se pridruži pot z Brezij pri Tržiču.

Če bi nadaljevali v isti smeri, bi prispeli do koče na Dobrči, mi pa zavijemo desno navzgor in po 15 minutah dosežemo vrh Dobrče, kjer je po prvih treh urah hoje tudi prva kontrolna točka. Vrh je precej izpostavljen, zato se odpira pogled na vse strani. Na severu opazujemo Begunjščico, na severovzhodu Košuto, na vzhodu Lomsko dolino s Stegovnikom, Javornikom in Storžičem. Proti jugu se pogled razteza po Ljubljanski kotlini vse do Šmarne gore in Jelovice, na zahodu pa se razkrivajo Julijske Alpe.

Nadaljujemo na Begunjščico.

Z vrha se najprej spustimo po isti poti, po približno 400 metrih pa zavijemo desno proti Podgorski planini. Za kratek počitek se lahko ustavimo v bližnji koči na Dobrči, kjer lahko tudi prenočimo. Do planine Preval se sprehodimo po razgibani poti, nato pa sledi strm vzpon prek Kalvarije na Begunjščico. Z Dobrče do Velikega vrha na Begunjščici bomo potrebovali dobre štiri ure. Za trenutek se ustavimo in razgledamo, saj je razgled še lepši kot na Dobrči. V poletnem času se na južnih pobočjih Begunjščice pase drobnica, kateri so preznojeni pohodniki dobrodošla družba.

Grebenska pot nas vodi proti zahodu. Če so noge za nadaljevanje preutrujene se spustimo do Roblekovega doma na Begunjščici in prespimo, lahko pa prečimo zahodna strma pobočja Begunjščice in prespimo v Planinskem domu na Zelenici. Mnogi pohodniki uberejo krajšo različico in se z vrha do Zelenice spustijo kar po gruščnatem melišču.

Vrtača

Do tretje kontrolne točke na Vrtači vodi edina markirana pot z Zelenice po južnem pobočju. Osvojimo jo v dveh urah. Več je neoznačenih smeri, ki navdušujejo tako ljubitelje brezpotij (Mala glava in znani Y) kot prave alpiniste, ki se na goro podajo v vseh letnih časih, predvsem z visokogorske krnice Suho ruševje. Malokdo pa ve, da je Vrtača drugi najvišji vrh Karavank, takoj za sosednjim Stolom.

Na Košutico oz. Babo.

Sestopimo po isti poti proti Zelenici. Tu se lahko odločimo za precej krajšo, a nemarkirano staro graničarsko pot čez Ljubeljščico do prelaza Ljubelj in naprej prek Rjave peči proti Košutici oz. Babi (3 ure).

Ljubeljsko Babo oz. Košutico iz doline opazimo, ko se peljemo iz Tržiča proti Ljubelju in se cesta nad spominskim parkom taborišča Ljubelj obrne proti vzhodu, ves čas pa je vidna tudi ob spustu z Zelenice. Če sledimo rdeče označenim potem na našem zemljevidu, se moramo z Zelenice spustiti na Ljubelj, od tam proti planini Korošica in Košutici. S tem izgubimo precej višinskih metrov, ki jih bomo morali nadoknaditi že ob naslednjem vzponu.

S Košutice se previdno spustimo proti Hajnževemu sedlu, kjer je s tablo označena meja med Slovenijo in Avstrijo. Levo se razgledamo po Hajnževem grabnu, desno pa proti Šentanski dolini.

Ter naprej na Košuto.

In prav prek Hajnževega sedla se bomo po zavarovani plezalni poti povzpeli na Košuto, najdaljšo slovensko goro, ki v dolžino meri skoraj 12 kilometrov. Na zahodu se prične z Zajmenovimi pečmi, na vzhodu pa konča s Tolsto Košuto.

Najvišji vrh Košutnikov turn se ponaša z 2133 metri. Severne stene so strme in krušljive, južna pobočja pa sončna, travnata. Po njimi, malo nad 1400 metrov nadmorske višine, ležijo številne planine, kjer se od junija so septembra pase živina in drobnica.

Veliki vrh leži na zahodnem delu Košute in je dostopen tako s severne kot južne strani. Vzpon prek severne stene je pravo alpinistično doživetje. Spodnji del stene je tehnično zahtevnejši, višje pa moramo biti previdni predvsem zaradi krušljive skale. V pomoč so nam klini in jeklenice, obvezna oprema pa je tudi alpinistična čelada. Višje kot smo, lepši so pogledi, predvsem nazaj na že prehojeno pot.

Čez zadnje skalne skoke se vzpnemo na izpostavljen greben in v uri in pol prispemo na osončen, travnati vrh. Za okrepčilo bodo poskrbeli v Domu na Kofcah, kjer lahko tudi prenočimo.

Prečenje Košute.

Pred nami je eden najlepših odsekov Tržiške planinske poti, prečenje Košute, za katerega bomo potrebovali približno pet ur. Številni pohodniki se odločijo za to vznemirljivo prečenje tudi pozimi, seveda ob primernih vremenskih pogojih. Nepozabni so pogledi z grebena Košute na megleno morje v Ljubljanski kotlini in na avstrijskem Koroškem.

Pot večinoma poteka po grebenu in po travnati podlagi, zato se v izogib zdrsu obujemo v pohodno obutev s kvalitetnim podplatom. Kladivo dosežemo v uri in pol prek Toplarja, Kofce gore in Malega Kladiva. S Kladiva se proti Škrbini spuščamo po ostrem grebenu prek skalovja in ruševja. Do Škrbine z avstrijske strani prek Malejske planine pride precej zahtevna, deloma neoznačena pot.

Od Škrbine do Košutnikovega turna prečimo Tegoško goro in Macesje. Pot se ves čas rahlo vzpenja in spušča. Na Užniku se za hip ustavimo in pogledamo proti severu na bližnji Cjajnik, kjer so leta 2006 nadelali novo ferato. Pogled nam uhaja tudi po južnem pobočju do planin Šija, Pungrat in Tegoške planine. Ob misli na okusne planšarske jedi noge postanejo kar nekoliko težke.

Na Košutnikov turn.

Do naslednje kontrolne točke, Košutnikovega turna nas čaka strmejši in bolj izpostavljen del poti, tik pod vrhom pa še krajši plezalni odsek.

Vrhovi na Košuti so precej neizraziti, še najbolj izstopa Košutnikov turn. Njegova severna, trdna stena je zanimiva predvsem za alpiniste, saj je preostali del Košute precej krušljiv. Pogled z vrha na slovensko in avstrijsko stran je veličasten tako kot na ostalih vrhovih Košute.

Pričetek spusta je kar strm, potrebna je previdnost, nato pa hodimo prečno prek travnatih pobočij, nad skalnimi pečmi in skozi ruševje do Zgornje Dolge njive. Za nekaj časa smo opravili z zahtevnejšimi vzponi, tisti najbolj utrujeni pa lahko prenočijo tudi v planšariji Spodnja Dolga njiva.

Po nemarkirani poti na Stegovnik

Z Zgornje Dolge njive do Stegovnika pot ni markirana in je ponekod zaradi številnih novih gozdih vlak težje sledljiva. Obhodili bomo Plešivec in se vmes povzpeli še na Pečovnik.

Dobro ogreti od razgibane hoje se bomo s severne strani hitro povzpeli na Stegovnik, grebensko goro med Košuto in Storžičem, ki se lahko pohvali z najstarejšimi kamninami v tržiškem koncu in čudovitim razgledom na greben Košute, Stol, Vrtačo ter Julijce v ozadju, pa Kočno, Grintavec in Skuto na jugovzhodu ter Peco, Raduho, Olševo in Uršljo goro na vzhodu.

Pri spustu z vrha po ozki grapi velja dodatna previdnost, saj so noge že utrujene. Skozi naravno okno se podamo proti jugozahodu. Mali in Veliki Javornik lahko obidemo po vzhodni ali zahodni strani, obe poti se namreč združita na Javorniškem prevalu.

Vmesni skok na vrh Velikega Javornika je v pozno popoldanskih urah lahko še posebej čaroben. Z Javorniškega sedla v dobre pol ure prispemo do Doma pod Storžičem, kjer si naberemo moči še za zadnjo etapo Tržiške planinske poti.

Vzpon na Storžič

Gora, ki se stožčasto dviguje nad Ljubljansko kotlino, Storžič, je najvišji vrh zahodnega dela Kamniško-Savinjskih Alp, ki ga je v Slavi Vojvodine Kranjske omenjal že Janez Vajkard Valvasor.

Zaradi bogatega in raznovrstnega rastlinstva je bil zanimiv tudi za številne botanike, Scopolija, Wulfena in Hohenwarta. Z avtoceste so lepo vidna južna travnata pobočja, ki jih proti dolini zamenjajo gozdne površine, ki segajo vse do Ljubljanske kotline. Veliko bolj surovo podobo kaže s severne, tržiške strani, kjer je pokrajino v preteklosti izoblikoval tudi ledenik.

Od Doma pod Storžičem se lahko nanj povzpnemo po zelo zahtevni planinski poti skozi Žrelo (tri ure) ali po delu Slovenske planinske poti čez Škarjev rob (tri ure in 30 minut).

Z vrha se širi pogled na preoblikovano Ljubljansko kotlino s številnimi naselji, polji in gozdovi. Pogled proti jugu seže vse do Krima, Snežnika in Nanosa ter Škofjeloškega hribovja. Na zahodu kraljujejo Julijske Alpe s Triglavom, bližje pa Karavanke s Stolom, Begunjščico in Košuto.

V objektiv fotografskega aparata bomo na severovzhodu ujeli še Obir, Olševo in Peco, na vzhodu pa vrhove osrednje skupine Kamniško-Savinjskih Alp.

Zadnja kontrolna točka na Tolstem vrhu

S Storžiča se spustimo do Male Poljane in v enournem vzponu prispemo do zadnje kontrolne točke Tržiške planinske poti na Tolstem vrhu.

Tolsti vrh skupaj z nižjo Kriško goro tvori greben, ki se proti zahodu prične strmo spuščati proti dolini Tržiške Bistrice. Južna osončena pobočja so poraščena z gozdom, proti vrhu pa je vse več travnatih senožeti. Med Ljubljansko kotlino in pobočjem Kriške gore s Tolstim vrhom je večja terasa z vasico Gozd, ki je odlično izhodišče za vzpon na Kriško goro, priljubljen pa je tudi med jadralnimi padalci.

Po počitku v Koči na Kriški gori se bomo prek Velike in Male Mizice spustili do Tržiča, kjer smo pred dnevi pričeli s turo Tržiške planinske poti.


Zemljevidi:

Karavanke-osrednji del 1:50 000, PZS
Stol in Begunjščica 1:25 000, PZS
Storžič – Košuta 1:25 000, PZS

Dnevniki:

Dnevnik Tržiške planinske poti (kontakt: Alojz Hostnik, 041 721 625)

V blízkosti stojí za to navštívit:

Tento web používá ke zlepšení výkonu soubory cookie.
Tyto cookies nemají vliv na vaše soukromí. Více ...