Obisk Tržiča in vzpon na Storžič
Tržič. Mesto, ki ga najbrž še dolgo ne bi obiskala, če ne bi bilo slovenske planinske poti in seveda moje strasti do hribov. Živim na drugem koncu Slovenije in Tržič nekako nikoli ni prišel na vrsto za obisk. To se je spremenilo nekega, ne tako zelo toplega, vikenda.
S fantom sva se odločila, da je čas, da tudi Storžič, ena izmed točk Slovenske planinske poti, dobi svoj žig v knjižici. Vikend sva želela preživeti v miru in svobodi, zato sva nekajurni podvig na Storžič podaljšala na vikend paket. Prespala sva v prijetnem apartmaju v Tržiču in si, končno, mesto tudi pobliže ogledala. Za vse, ki bi želeli ponoviti najino izkušnjo, lahko super apartmaje rezervirate na naslednji povezavi https://apartmaji-slovenija.com/. Po ogledu mesta, super večerji in odličnem spancu, sva se zjutraj le odpravila. Oziroma, smo se odpravili. Skupaj z najino psičko, seveda. Čakala nas je tri urna hoja do vrha.
Moje jutro, še posebno jutro, ko grem v hribe, se nikoli ne začne brez dobre kave. Tudi tokrat ni bilo drugače. Ko sva štartala, sem si v trgovini kupila kavo za na pot in v njej uživala ves čas vožnje do izhodišča. Ker včasih znava s hojo v hribe pretiravati, pridejo vikendi, ko nama preprosto paše hoditi nekoliko manj. Tudi ta vikend je bil tak. Prav zaradi tega sva izbrala nekoliko krajšo pot in za izhodišče določila Dom pod Storžičem. Do izhodišča je bilo kar nekaj poti, a končno sva le prispela. Tu naju je pričakalo že kar nekaj avtomobilov in prav ob takih trenutkih se človek zave, da skoraj nikoli ne more biti na izhodišču prvi. Jaz, ki se strašansko bojim medvedov, me še kakšna živa duša s pohodnimi čevlji, prav lepo pomiri.
Že na začetku sva se priključila stezi, ki vodi po gozdu in se že takoj prične vzpenjati. Neogreta, kot sva bila, sva potrebovala kar nekaj minut, da so naju noge končno le začele nositi. Ob pomoči koščka čokolade in po tem, ko prehitiš drugega pohodnika, preprosto moraš dobiti zaloge energije, s katero lahko skoraj drviš v hrib. Ko sva tako nadaljevala z vzponom, je bil najin trud kmalu poplačan z veličastnim pogledom proti vrhu Storžiča, ki te kar vabi, da ga osvojiš.
Nadaljevala sva po poti, ki je prešla iz gozda in postala gruščnata in skalnata. Z vsakim korakom, s katerim sva se približevala vrhu, pa sva postajala čedalje bolj ogorčena nad sabo in najino nespametno opremo v nahrbtniku. Pogledovala sva en v drugega ter najine kratke hlače in kratko majico, v katere sva bila oblečena. Kakšna ''norca''! Mimo naju so se spuščali drugi pohodniki, ki so se že vračali v dolino in prav vsak je bil oblečen v dolge hlače in toplo jakno. Kljub vsemu je delovalo, da jih zebe. Buren veter, ki se je z vsakim korakom bolj krepil, je hladil najini telesi in samo sanjala sva lahko o vsaj dolgih jopicah, ki so ostale v avtu.
Prihod na vrh je bil še bolj mrzel. Veter se nama je že skoraj smejal, ko se je zaletaval v naju. Verjemite, vrh je veličasten. Vse naokrog ga obkrožajo čudoviti razgledi in celo uro bi lahko obsedel na skali in užival v tej mogočnosti, a naju je mraz kar silil v dolino. Postala sva le toliko, da sva v knjižico Slovenske planinske poti pritisnila žig, potem pa sva že hitela nazaj v dolino.
Po nekajminutnem spustu sva veter pustila za seboj in končno sva lahko malce upočasnila korak. Šele zdaj nama je tudi začelo kruliti v trebuščkih in s strastjo sva, kar sredi poti, pojedla najine sendviče, ki se na vsakem vrhu tako zelo priležejo.
Vesela, da sva končno spet na toplem, sva sklenila, da bo od sedaj naprej v nahrbtniku obvezna oprema neko toplo oblačilo, pa čeprav v dolini vreme izgleda prijetno in toplo. Pravzaprav, po toliko hribih kot sva jih do sedaj prehodila, sva najino obvezno pohodno opremo, ki preprosto mora biti v nahrbtniku, že povečala za kar lepo število kosov. Hribi in gore so veličasten in izjemen način sprostitve v naravi, a prav tako so nevarne in od vsakega pohodnika zahtevajo določeno mero pameti in zbranosti. Na tak način je osvajanje vrhov veliko bolj varno in veliko bolj zabavno. To sva ugotovila tudi midva in oprema v najinih nahrbtnikih ostaja. Prav tako pa se tudi midva vračava na vedno novi vrh. Morda nekoč tudi še enkrat na Storžič. Ob nekoliko bolj toplem dnevu.