Turna smuka na Zelenici
Po dobrih 25 letih sem se ponovno odpravil na turno smuko. Glede na to, da že mnogo let nisem turno smučal, sem se želel preizkusiti na terenu, kjer lahko to narediš na relativno varen način. Zelenica je za takšne primere idealen kraj.
Tokratna popoldanska služba mi je odgovarjala, saj sem imel dopoldan kar nekaj časa za pošten počitek. Nekako sem planiral v nižje gorovje ali smuko če bo opcija. Dan prej preverim vremensko karto, kazalo je na bolj slabo vreme. Glede na to, da naj bi na Ljubelju snežilo, me to ni motilo. Zvečer si pripravim le tisto najnujnejše, da bi imel zjutraj manj dela. Po 23. uri se odpravim na počitek, saj sem imel bujenje že ob 4. uri zjutraj. Če bi se vreme popravilo, bi odpravil opazovat na sončni vzhod. Žal je bila prognoza slabša.
Malo čez 6. uro prispem na Ljubelj do spodnje postaje žičnice. Nekdanje smučišče so podrli že nekaj let nazaj. Parkiram in se na hitro pripravim. Prvi občutki so bili malce nelagodni. Po dobrih 10 min hoje sem se počasi že navadil na drugačen stil. Glede na to, da je bila oprema rabljena, so mi psi na strmini slabo držali. Te težave sem hitro rešil z dvema obratoma več kot so ga delali ostali smučarji. Počasi sem sopihal proti vrhu mimo prve postaje. Takoj za njo pa so nastale prve težave zaradi slabih psov. S to težavo se nisem kaj dosti obremenjeval in lepo napredoval po strmini in si ogledoval vrhove, ki so me obdajali iz vseh strani.
Tik pod vrhom seje pokazalo lepo vreme. Težko bi ostal doma in gledal vremensko karto. Po vsej verjetnosti bi mi bilo žal, tako kot že mnogokrat. Pogled na kočo in na urejeno smučišče za njo za male otroke je bilo kot pravljica. Belina in tišina daleč naokoli.
Tokrat se nisem ustavljal pri koči. Bil sem v ritmu in nisem želel kvariti vzdušja. Tako napredujem naprej po klancu proti zadnjemu vrhu in tudi končnemu. Bolj ko sem se vzpenjal bolj mi je bilo jasno, da tole smučanje ne bo »perfect«. Razrito in na konce morda malo pomrznjeno. Za tale klanec bi bilo bolje vzeti bob, se postaviti v kanal in gasa v dolino. . Napredujem na sam vrh, kjer se pripravlja dobro opremljen smučar. Vrhunska oprema na pogled strokovnjak. Opazujem še njegovo tehniko. Težave so se kar vrstile. Tedaj mi je postalo jasno; da je zame bolje da vse skupaj spakiram v nahrbtnik in peš v dolino.
Ker pa je trma na moji strani se to ni zgodilo. Raje po vseh štirih s smučkami na nogah kot pa peš. Po kratki pavzi se odločim za spust. Po levi strani se spustim po ledeni strmini na podoben način kot smučar pred menoj. Takoj mi je postalo jasno, da so koridorji zbiti in bom imel kar nekaj težav. Počasi se prebijam proti koči. Po vseh teh letih je bilo moje smučanje bolj podobno padalcu brez padala kot pa neki lepi smuki. Smučanje ni smučanje če ne preizkusiš nekaj snega. Ne da bi ga zajel z roko in jedel , temveč kot pujski, ko jih nahraniš v korito. Vsi naenkrat in mljask RIBICA. Snega povsod dovolj. Vredno je bilo storiti tudi to. Vendar ne namerno. Po celi proceduri, ki sem jo izvedel se mi je naposled le uspelo postaviti po koncu in gas naprej.
Mimo koče se tako odpravim do naslednjega klanca, ki me je čakal odprtih rok. Pogled proti vrhovom bližnjih gora in že sem se spuščal poševno po strmini. Žal mi ni šlo po planu. Po nekaj zavojih mi je uspelo zopet pojesti nekaj snega. Ne vem zakaj, vendar mi je bilo prav smešno in zabavno.
Nekaj metrov nižje opazim že prvo kolono smučarjev. Moje prve misli so bile jasne. Pojdi bolj levo do plazu, tam te nihče ne videl da si hlod. Če se že polomiš se polomi diskretno. Tako se odpeljem kar po plazu. Po zbitem snegu mi je šlo veliko bolje in nekaj metrov nižje tako zavijem levo proti srednji postaji. Direktno proti urejeni poti do postaje od koder sem se tako lahko odpeljal na alpski način. Tedaj pa doživim pravi šok. Kolona ljudi, ki so se kar prerivali kdo bo hitreje prispel na vrh. Eden za drugim v koloni, kot naša četica koraka. Odleglo mi je, ko sem videl vse to, saj sem vedel , da je rana ura resnično vredna zlata. Sam na vrhu in uživanje v tišini in smučanje kjer si lahko izbiral kje se boš peljal. Vse to se dobi če se odpraviš še v temi od doma.
Z alpskim načinom kar poletim mimo vseh vse do spodnje postaje, kjer je bilo že kar nekaj kamenja in zemlje. Pri 7°C seje sneg začel topiti in pokazal pomladansko zemljo. Tako mi je uspelo preživeti prvo turno smuko po mnogih letih. In ne samo preživeti, tudi uživati v objemu snega, ki ga pogrešam zadnjih 15 let. Zime vse bolj mile, časa za nekaj dnevne izlete pa vse manj.