Vrtača (2.181 m)
Gorovje nad Tržičem in Ljubeljem je kar dobro oblegano. Tik nad nekdanjim smučiščem na Zelenici se dviga tudi mogočna Vrtača. Znana je tudi po svojem vrhu, ki ga krasi znamenje s cepinom in vrvjo.
Tokratni izlet na Vrtačo smo se spet odpravili v dobri družbi. Na sobotno jutro ob 5. uri se dobimo v Tržiču skupaj še Dragom in Natašo. Pot proti Zelenici nas takoj popelje navkreber. Še v jutranji rosi se tako podajamo proti vrhu. Sprva še čez pašnike, ki jih hitro zamenja skalnati teren. Pot, ki sprva vodi po smučišču smo zamenjali za gozdno pot. Tik pred prvo postajo nekdanje smučarske koče zavijemo desno in se tako usmerimo po gozdu. Pot je veliko bolj prijetna in udobna. Pot, ki vodi naravnost po smučišču je kamnita in potrebno je kar nekaj truda pri hoji, da prisopihate do Planinskega doma na Zelenici.
Po kakšni uri hoje nam je uspelo priti do koče. Ustavljali se nismo, saj nas je lovil čas. Hitro je postajalo vroče in napovedano je bilo še veliko toplejše vreme. Za kočo nas pot popelje po otroškem smučišču. Obujanje spominov na otroška leta nas hitro popelje skozi gozd do prvih melišč. Po uri hoje od koče kmalu prispemo do prvih lepih razgledov proti Stolu in avstrijski strani. Pot na nekaterih koncih vodi tik ob prepadu in na še vedno mokrem terenu je hoja postala bolj previdnejša. Zdrs na mokri skali je lahko hitro usoden. Tik pod vrhom nas prehiti tudi nekaj posameznikov.
Z malce vetra smo tako po slabih treh urah sopihanja prispeli na vrh. Pohodnikov je bilo že kar nekaj. Slikanje z znamenitim cepinom z vrvjo je bilo potrebno kar malce počakati. Razgled proti Avstriji in nekaj slik in že smo se vračali nazaj proti dolini. Kmalu nam je postalo jasno, da smo imeli srečo na vrhu. Pohodniki so hodili proti eden za drugim. Po slabe 1/2 ure hoda je postajo že neznosno. Kolona se je nadaljevala vse do koče. Sonce je čez melišča že pošteno grelo in nekateri so imeli kar nekaj težav.
Do koče na Zelenici nam na srečo uspe hitro stopiti. Za trenutek se ustavimo za malce osvežitve. Kar nekaj je bilo tudi takšnih, ki so prihaja le do koče. Zato prepustimo naš prostor drugim in se po zgornji stezi tik pod ferato spustimo proti dolini. Gozdna steza nas pripelje na plano ravno na tistem delu, kjer smo v jutranjih urah zavili desno v gozd. Tako nam je preostalo le še 10 min hoje. Polni energije in nadihanega svežega zraka smo tako po 6 urah hoje prispeli do parkirišča.