Planine pod Košuto
Pohajkovanje v naročju najdaljše slovenske gore

Iz Tržiča se peljemo skozi Dovžanovo sotesko in Dolino. Parkiramo pod nekdanjim Bornovim dvorcem v Jelendolu.

Jelendol

Jelendol, nekdaj imenovan tudi Puterhof, je v preteklosti močno zaznamovala družina Born. Leta 1895 so zgradili novo cestno povezavo iz Tržiča do Jelendola, ki je bila veliko primernejša od nekdanje poti čez zaselek Na Jamah. Po tej cesti, ki je v najožjem delu Dovžanove soteske speljana skozi predor in je stara skoraj 120 let, se vozimo še danes. Borni so proti koncu 19. stoletja v Puterhofu zgradili dvorec, z njihovim prihodom pa se je pričel razmah gospodarjenja z gozdovi. Leta 1913 so zgradili elektrificirano gozdno železnico (elektriko so pridobivali v lastni elektrarni), ki je povezovala žago in glavno nakladalno postajo v Medvodju.

Planina Kofce

V Jelendolu zavijemo levo. Asfaltirana cesta se kmalu prelevi v pogosto precej razrito makadamsko cesto, ki najprej sledi potoku, nato pa se umakne višje. Ko gozd postane malo bolj odprt, pred seboj na levi vidimo leseno kočo, pred njo pa odcep planinske poti in tablo z napisom »Kofce čez Dovžanko«. Skozi gozd sledimo markacijam, ki nas mimo številnih izvirov kmalu pripeljejo do planine Dovžanka. Pot je precej strma, a dobro označena.

Pridemo do ceste, se obrnemo desno in po nekaj deset metrih zavijemo levo nad cesto na pot, ki nas mimo kapelice pod Kofcami, kjer je nekoč stal prvi planinski dom, vodi do ograde in pašnika. V nekaj minutah smo pri domu na Kofcah in planšariji, ki ležita na travnati vzpetini na južnem pobočju Kofce gore in Velikega vrha. Gre za idealno izhodišče za skok na vrhove Košute.
Čas za prvo malico? Vsekakor. A bodimo zmerni, saj bomo v prihodnjih treh urah obiskali še nekaj koč in planšarij in povsod ponujajo okusne domače jedi.

Na Kofcah smo dosegli nadmorsko višino 1488 metrov in približno na tej višini se bomo gibali vse do Dolge njive. Gozd smo pustili pod seboj in pot je večinoma speljana prek planinskih trat in pašnikov. Seveda moramo gledati na tla pod seboj, a kaj, ko nam pogled neprestano uhaja po pobočju navzgor, na s soncem obsijane vrhove Košute.

Planina Šija

Približno 20 minut hoje nas loči od pašne planine Šija in Taborniškega doma na Šiji, kjer poleg okrepčila organiziranim skupinam nudijo različne dejavnosti, od lokostrelstva, preživetja v naravi, plezanja in drugih veščin, s katerimi se lahko pohvalijo taborniki.

Tako kot nekoč se tudi danes v pašni sezoni, ki traja od sredine junije do sredine septembra, na višje ležečih gorskih travnikih pase živina. Pastirji, če le imajo čas, poskrbijo tudi za žejne in lačne pohodnike. Poizkusimo pristne domače, predvsem mlečne jedi, kot je kislo mleko z žganci ali masovnek. Še ne veste, kaj je to? Masovnek je značilna pastirska jed in kisle smetane, moke in jajc. Sosedje Jezerjani ga pripravljajo iz ajdove moke, a čez tržiškega, s koruzno moko ga ni.

Planina Pungrat

S Šije do planine Pungrat hodimo po kolovozu, zato je časa za razgledovanje malo več. Kamniško-Savinjske Alpe z zahodne strani se zdijo prav blizu. Kolovoz uporabljajo tudi gorski kolesarji, zato se raje držimo desne in prostora bo za vse več kot dovolj.

Tegoška planina

Od obnovljenega pastirskega stanu na planini Pungrat jo mahnemo kar čez travnik, od tam pa nadaljujemo po markirani planinski poti proti vzhodu. Kolovoz se kmalu konča, pot pa vodi čez grbinaste travnike do pašne ograje. Čeznjo stopimo na pašnike Tegoške planine. Kratek čas nadaljujemo po markirani poti in pri večjem grabnu zavijemo desno. Spustimo se do gozdne ceste, ki nas pripelje do pastirske koče na Tegoški planini.

Tegoška planina se omenja že v 15. in 16. stoletju. Lastniki so bili večinoma iz vasi pod Kriško goro in Kovorja. V letu 1892 je delni lastnik postal tudi Karel Born. Med leti 1948 do 1993 je s planino upravljala Kmetijska zadruga Križe, nato je bila v celoti vrnjena nekdanjim lastnikom. Sprva so se na planini gradili manjši stanovi, kasneje pa pastirske koče. Po znanih podatkih sta dve koči pogoreli, eno pa je odnesel plaz.

Dolga njiva

Do Dolge njive prečimo gozdove, poseke in travnata pobočja. Vmes se povzpnemo na greben Kisovca in ko pridemo do odcepa za Košutnikov turn, smo že skoraj pri zadnji planšariji na planini Spodnja Dolga njiva. Okrepčamo se s planšarskimi jedmi, tudi s skuto in odličnimi štruklji, v pašni sezoni lahko tudi prenočimo. Srečamo staro in mlado. Tiste, ki so ravnokar prispeli s Košutnikovega turna, katerega skalne peči se dvigajo nad planšarijo in tiste, ki so se do planine pripeljali z avtom, saj jim leta ne dopuščajo več daljše hoje. Pa seveda otroke, ki so na planino pritekli v želji, da čim prej vidijo domače živali na paši.

Povratek v dolino

Čeprav bi radi na planini ostali dlje, se moramo odpraviti v dolino. Sprva po poti, nato po gozdni cesti mimo male hidroelektrarne Košutnik. Pazimo, da zavijemo levo, desni odcep namreč pelje proti Pungratu. Sledimo potoku do Medvodij in naprej po dolini Tržiške Bistrice do Jelendola.


Čisto za konec

Če se po planinah pod Košuto odpravimo z najmlajšimi, izberemo krajšo pot. Izhodišče je lahko pri kmetiji Matizovec nad Podljubeljem ali pod kapelico pod Kofcami. Prek Kofc se sprehodimo do Pungrata. Če gremo še dlje, do planine Spodnja Dolga njiva, pa je potrebno organizirati prevoz nazaj na izhodišče.

---

Zemljevidi:

• Karavanke-osrednji del 1:50 000, PZS
• Storžič - Košuta 1:25 000, PZS