Pojdi na glavno vsebino
Moj izbor

Sledi industrije v Tržiču

Čevljarstvo je Tržič v preteklem stoletju močno zaznamovalo in vplivalo na življenje prebivalcev. Po poteh industrije vas vodijo kovinski odtisi čevljev na tleh. Le-ti vas usmerjajo po celotnem zgodovinskem jedru in opozarjajo na točke, kjer je bilo čevljarstvo skozi zgodovino najbolj prisotno. Lokacije so povezane v dobro uro dolgi krožni poti po Tržiču, na kateri si lahko ogledate nekatere kulturne in turistične znamenitosti kraja.

Tržič - kjer domuje čevljarska dediščina

Tržič na Slovenskem in širše slovi po izjemni čevljarski dediščini. V sedemdesetih letih 19. stoletja so se v njem razvile prve obutvene tovarne, leta 1903 je bila ustanovljena Tovarna obutve Peko. Danes obutev v mestu in okoliških krajih izdelujejo v manjših obratih, ki so jih razvili domači podjetniki.

Tržič ima čudovito zgodovinsko mestno jedro, kjer se duh preteklosti prepleta s sodobnostjo. Atmosfera trga iz leta 1492, danes mesta, vabi na raziskovanje.

Sledi industrije v Tržiču

v drugi polovici 19. stoletja so v Tržiču začeli izdelovati obutev klinčane oziroma zbite izdelave. Podplate čevljev, škornjev in drugih obuval so izdelovali tako, da so vanje vbijali lesene klinčke, cveke, ki so spajali več slojev usnjenega podplata.

Trpežno obutev, namenjeno hoji v planine, delu v gozdu ipd., so okovali z žeblji, ki so usnjeni podplat varovali pred prehitro obrabo. Žeblje so pretežno dobivali iz Krope, tovrstne čevlje pa so zaradi trpežnosti ljudje nosili po več desetletij.

Kovinski odtisi podplatov (glej sliko) označujejo izbrane čevljarske obrate v Tržiču (ob pogledu na zemljevid boste opazili rumeno obarvane številke). Kraj je od druge polovice 19. stoletja dalje najbolj zaznamovala prav izdelava obutve, ki je iz rokodelstva prešla v industrijo.

1. Pǝr Šlósarjǝ

Na glavnem trgu je bilo več kot deset čevljarskih delavnic. V tej hiši je bila čevljarska razpošiljalnica Hermana Goekna. Pozneje so v njej izdelovali copate – priljubljeni so bile zlasti copati s cofi. Goeken je odprl eno prvih obutvenih tovarn v Tržiču, ki jo je pozneje prevzel Peter Kozina.

Levo od vhoda v hišo Pr' Šlosarj', je na steni v "firb'c oknu" podoba zavetnikov tržiških čevljarjev - sv. Krišpina in Krišpinjana.

2. Pǝr Kaštrún

Tu je obutev izdelovala znana rodbina Kastrunov. V tej hiši je bil rojen tudi Joža Gros, oče Miha Grosa, ki ima danes podjetje Migi. Obrt je šla iz roda v rod – Joža Gros je še danes eden najboljših pričevalcev o nekdanji rokodelski izdelavi obutve. Njegova življenjska zgodba je predstavljena v Tržiškem muzeju.

3. Brodi

Danes v podjetju Brodi izdelujejo različne vrste copat in drugih usnjenih izdelkov ter s tem nadaljujejo tradicijo tržiških čevljarjev - med njimi so bili nekateri specializirani izdelovalci copat.

4. Pr' Hrovat

Hrovat je bil znan po izdelovanju planinskih in smučarskih čevljev ter drsalk. Planinskim čevljem so rekli tudi gojzarji - ime so dobili po avstrijskem kraju Bad Goisern, kjer so jih začeli izdelovati.

5. Pər Fôltkə

Na tem mestu je bila Klofutarjeva čevljarska delavnica. Izdelovali so ufrimano obutev (obutev po meri), več pa so delali za kolekturo (serijsko izdelana obutev), ki so jo lifrali v Ljubljano in na Balkan.

6. Pər Razbórškə / Jára

Janez Razboršek je v tej hiši leta 1929 ustanovil manjšo tovarno čevljev, ki se je imenovala Jara. Zaposloval je okoli sto ljudi. Pozneje je bil tu Trio.

Znana so pričevanja, da so bili delavci v Jari zelo slabo plačani. Med obema svetovnima vojnama so najslabše plačani zaslužili dinar na uro - zato so ljudje podjetju pravili »dinar fabərka«.

7. Pər Mehlét / Zgórən Vógu

Lastnik hiše je bil znan čevljar in tržiški šuštar Konrad Mehle starejši. Bil je odličen modelar, izdeloval je ortopedsko obutev, tudi najfinejše škornje za lov dr. Karla barona Borna.

Imel je sina Konrada mlajšega in sina Alojzija, ki je se je šolal na Dunaju v čevljarski šoli Roberta Knöfla, ki je leta 1876 ustanovil prvo čevljarsko strokovno šolo. Pozneje je Alojzij pa učil na poklicni šoli v Tržiču.

8. Pər Komátelnek

Leta 1935 je hišo kupil Konrad Mehle, čevljarski mojster. Pred njim je obutev izdeloval Janez Andošek.

9. Pər Podgórcə

Tu je domoval Jurij Miklavčič, tržiški čevljarski mojster.

10. Pər Nôšet

Med znanimi tržiškimi čevljarji - samo v mestu je bilo nekdaj 90 delavnic - so bili Ješeti. Svoje izdelke so prodajali tudi na Hrvaško, zlasti v Dalmacijo in južneje na Balkan.

11. Pər Nántə

V 19. stoletju je tu živel čevljarski mojster Ferdinand Salberger, za njim sin, čevljar Jožef Salberger.

12. Pər Bərkè

Delavnico z več delavci je upravljala znana čevljarska rodbina Srečnik. Znani so bili po vedrem značaju.

13. Pər Prézelnek / Pər Páckə

Hiša je bila v lasti čevljarskega mojstra Matije Pleničarja - Radona, ki je bil v ceh vpisan leta 1826, kot čevljarski mojster. Tedaj so obutev izdelovali še na glih kopit - čevlji za desno in levo nogo so bili enaki.

Med obema vojnama je v tej hiši domoval Jožef Zupan, znan kot Hrabri Joško.

14. Špitau

Od leta 1942 je tu čevlje izdeloval Peter Jurkovič, ki je prej delal pri Udetu in Mehletu.

Sicer je bila na tem mestu tržiška ubožnica.

15. Pər Pútnek

Tu so čevljarji Grasmajerji, ki so letno izdelali do 20.000 parov obutve. Po drugi svetovni vojni so to podjetje tako kot večino ostalih nacionalizirali, lastniki pa so prebegnili v tujino.

16. Pər Grôgcə / Pər Molínet

V tej hiši je obutev v času med obema svetovnima vojnama izdeloval Janez Slapar. Skupaj z ženo sta veljala za tržiški legendi, o njima so leta 1975 posneli dokumentarno-igrani film Šuštarska jesen.

17. tovarna Mally & Demberger

Nekaj časa je delovala na Glavnem trgu 10, potem so se preselili na Glavni trg 18. Ustanovljena je bila na začetku tretje četrtine 19. stoletja. Na začetku tridesetih let 20. stoletja ja tovarna pogorela.

V Tržiču sta poleg posameznih obrtnikov in Klofutarjeve delavnice, ki je zaposlovala več čevljarjev, od leta 1874 oziroma 1889 delovali dve nemški čevljarski podjetji: Združene čevljarske tovarne Mally & Demberger in Čevljarska tovarna Müller & Goeken.

Tovarno Mally & Demberger sta ustanovila brata Filip in Kristjan Demberger, sinova frankfurtskega bankirja. Preučila sta tržiške gospodarske razmere in jih izkoristila za donosen posel. Poslovno priložnost sta videla v založniški organizaciji z dobavljanjem usnja in izgotovljenih zgornjih delih na domove, in v trženju gotovih izdelkov. Ker nista bila čevljarsko izobražena, sta pripeljala v Tržič mojstre, ki so znali risati modele in prikrojevati usnje. Za tovrstno organizacijo proizvodnje ni bilo potrebnega veliko kapitala: sprva nista bila potrebna niti strojna oprema niti tovarniški obrat.

Podjetje je najprej delovalo pod imenom Ohr & Demberger. Za prirezovanje blaga po naročilu in za organizacijo razpošiljalnice sta najela prostore v opuščeni Peharčevi barvarni. Fric Demberger se je sčasoma povezal s Karlom B. Mallyjem, ki je v družabništvu videl priložnost racionalnega izkoristka odpadnega usnja, manjvrednega in škartnega blaga iz svoje usnjarne.

18. Pər Jelénc

Anton Jelenc je imel med letoma 1921 in 1932 v tej hiši tovarno otroških čevljev – rekli so jim baby čevlji. Kar nekaj tržiških čevljarskih delavnic se je specializiralo za izdeloval otroške obutve, ki so jo že v letih med obema svetovnima vojnama prodajali po nekdanji SHS, veliko predvsem v Dalmaciji.

Anton Jelenc velja tudi za začetnika tržiškega smučanja.

19. Pər Gégnə

Od leta 1893 do 1920 je imel tu svojo čevljarsko tovarno Julij Goeken. Z delavci vred jo je kupil Peter Kozina, ustanovitelj tedaj najmodernejše tovarne v tem delu Evrope - Peka.

Pot po turističnih točkah Tržiča

Odtisi čevljev z lesenimi klinčki (glej sliko) vas vodijo mimo nekaterih turističnih točk (glej zelene številke na zemljevidu), kot so:

1. zmaj iz petelinjega jajca

2. "firb'c okno"

Firbec okno je posebno izbočeno okno, ki je za radovednost zelo praktično, nenazadnje, kot pravijo, je temu tudi namenjeno, s svojo zasnovo pa tako prilagojeno. Da bi opazovali dogajanje na ulici, se čezenj sploh ni potrebno skloniti. Pravijo, da je boljše od televizije oziroma je včasih nadomeščalo televizijo.

Podobna okna so poznali tudi drugod v Sloveniji in širše, če "firbčnost" v zvezi z njim naj bi bila neka tržiška posebnost.

3. Fužina Germovka

Fužina Germovka, stoječa v starem kovaško-obrtnem delu mesta, priča o nekdaj zelo razvitem železarstvu v Tržiču. Germovka je ena od dveh najstarejših tržiških kosarn. Leta 1811 je zgorela v velikem požaru in bila kasneje obnovljena skladno z nekdanjim videzom; je edina od nekdaj številnih fužin in plavžev, ki se je ohranila po požaru. Delovala je vse do leta 1945; v zadnjih desetletjih so v njej izdelovali predvsem »černjavo.«

Danes je njena notranjost urejena za oglede. V kovaški delavnici so ohranjena stara kurišča, kovaška mehova, norec (mehanizirano težko kladivo) in še druga oprema. Razstavljeno je tudi staro kovaško orodje – klešče, kladiva, različni svedri, primeži … V manjšem prostoru, brusilnici, je razstavljen lepo ohranjen brusni kamen z zelo redkimi načinom močenja, ki ga je gnalo lepo ohranjeno pogonsko-vztrajniško kolo.

4. cerkev sv. Andreja

Cerkev sv. Andreja je zanesljivo stala na zgornjem koncu glavnega trga že pred letom 1526, ko so zaradi turškega davka popisali vse cerkve, tudi Andrejevo.

Današnjo podružnično cerkev sv. Andreja je leta 1865 zgradil škofjeloški stavbar Molinaro. Vanjo je vključen prvotni zvonik, ki je sedanji videz dobil leta 1929, sicer pa je na tem mestu stala gotska cerkev že v 15. stoletju. Glavni in stranska oltarja iz leta 1875 sta delo kamnoseka Antona Kalza.

V njej je bila leta 1871 prvič v slovenščini izvedena božična pesem Sveta noč, ki jo je iz nemščine poslovenil Jakob Aljaž, v tem času službujoč kot duhovnik v Tržiču.

5. Kurnikova hiša

V starem jedru Tržiča zavzema Kurnikova hiša posebno mesto. Lepo prenovljena spominska hiša je primerek arhitekture iz obdobja po letu 1689, ko je Tržič prizadel prvi veliki požar. V njem je pogorelo večino stavb med njo in nad njo stoječo farno cerkvijo. Sedanja Kurnikova hiša je bila zgrajena sredi 18. stoletja na temeljih stavbe, ki jo je uničil ogenj; gre za povezavo trške in kmečke arhitekture tedanjega obdobja.

Do začetka 19. stoletja so se njeni lastniki večkrat zamenjali, tedaj pa je prešla v roke obrtniške družine Kurnik (po domače Rodarjev), ki so se ukvarjali s kolarstvom. Eden od njih je bil tudi ljudski pesnik Vojteh Kurnik. V lasti družine je ostala vse do konca 60-ih let 20. stoletja, ko jo je Mici Kurnik, zadnja lastnica, zapustila Tržiškemu muzeju.

6. Tekčeve jaslice

V starem delu Tržiča si je mogoče ogledati zasebno galerijo družine Ribnikar, kjer največ zanimanja pritegnejo Tekčeve jaslice. Prvotne jaslice je med letoma 1935 in 1970 izdelal pokojni Jožef Ribnikar. Leta 2000 jih je dodelal in dopolnil akademski kipar Vinko Ribnikar, njegov sin. Jaslice so zaradi svoje domišljenosti deležne velike pozornosti ne samo lokalnih obiskovalcev, pač pa tudi ljudi od drugod; vsako leto si jih pride ogledat nekaj tisoč. Poleg jaslic so v galeriji razstavljeni še kipi sina Vinka in slike hčerke Marice Šmid, vsako leto pa poskrbijo tudi za kakšno novost.

7. cerkev Marijinega oznanjenja

V samem Tržiču se nahajajo tri cerkve. V enoladijski neoklasicistični župnijski cerkvi Marijinega oznanjenja, zgrajeni v zgodnjem 19. stoletju, predstavlja posebno dragocenost posrebreni baročni Marijin kip škapulirske bratovščine iz 18. stoletja.

8. mestna hiša

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...